REŽISER: GREGOR PODRIČNIK

Igrajo:

Natalija Petrič, Jurij Miler, Nuša Napečnik, Miha Pačnik, Nina Petek, Luka Krajnik, Gregor Podričnik, Luka Velički, Maruša Rupert, Romanca Šart

Video Produkcija:

Rok Petelin

Kostumografija:

Romanca Šart

Scenografija:

Ivan Plaznik, Regina Plaznik

Zvok in osvetljava:

Matej Podričnik

Tehnika:

Igor Benko, Franjo Hercog

Premiera: 30. 3. 2013

“Ljudje so tako neizbežno nori, da bi bila le druge vrste norost, če človek ne bi bil nor.”

Blaise Pascal

O predstavi:

Zgovorni molk modrosti kliče po besedi

Kdo je sploh nor? Kje je meja? Meja med razumom in norostjo? Je ta ostra, tanka, očitna, ranljiva, krhka, neuničljiva? Je ali je sploh ni? To so vprašanja, ki dolga stoletja burijo velike duhove. Zgodovino spraševanja pa je sprožil gospodar, veliki razum, ki poskuša iz sebe in svoje neposredne okolice zbrisati vse, kar je odklonsko, nenavadno, drugačno in kar tako ali drugače ugovarja njegovim načelom. Veliki razum želi biti vladar in to »drugo« odriniti, popredalčkati in – preučiti. Hkrati pa se ne zaveda, da je norost zgolj druga plat njega samega. Norost, v katero je pogreznjen (sleherni) človek, je svojevrstna umetnina, je brezno, iz katerega se odpira prostor neke druge govorice, ki jo oblast velikega razuma poskuša vztrajno prikriti. Jo preučiti. In s tem skriti lastne pomanjkljivost, praznine, manke, negotovosti, krhkosti.

Kje je mesto norosti in kje je njena skrivnost? Njena rešitev? Odprava? Ali njena neizbežna neskončnost? Vprašanja nimajo enoznačnih, gotovih odgovorov. Gotovo je le to, da pestre, negotove, dvoumne, ambivalentne, nejasne in protislovne govorice norosti ne moremo zreducirati in je varno spraviti za štiri stene najrazličnejših ustanov. Norost in njene besede so (ostale) brez pribežališča, brez opore. Vse se je začelo z ustanovitvijo splošne bolnice in velikim zapiranjem revežev leta 1657. V nasprotju z renesanso, v kateri naj bi se norost še svobodno gibala, naj bi obdobje klasicizma pretrgalo dialog med njo in razumom, ki se z opredelitvijo norosti kot duševne bolezni izteka v rojstvo norišnice in oblastnega razmerja doktor-pacient. Tu nastopi psihiatrija, velika institucija, katere govorica norost zreducira na golo, suhoparno oznako duševne bolezni. Kot nekega odklona, tujka v nadstavbi razuma, ki ga je treba skriti. In poskušati pozdraviti. Ostra meja med norostjo in razumom, ki se je zasidrala tako globoko, da je in bo ostala za vselej neizbrisna, se je pojavila, ko je psihiatrija začela proizvajati vednost o norosti, ko jo je začela obvladovati z znanostjo. In takrat je bila norosti vzeta beseda – to je prevzel razum. Zato pri norosti ne moremo več govoriti o besedi, temveč o molku, besedi, ki je bila na ukaz pretrgana.

Veliki teoretik norosti, francoski mislec Michel Foucault, je želel popisati zgodovino norosti. Ji vrniti mesto, ki ji izvorno pripada. A ni želel popisati zgodovine psihiatrije, ampak zgodovino norosti v vsej njeni živahnosti, še preden se je je polastila vednost. Ker so norosti vzeli besedo, je njen jezik ostal brez pribežališča, zato Foucault ne piše zgodovine tega jezika, ampak arheologijo molka norosti. Zgodovina norosti je torej oblikovana kot arheologija molka, je zgodovina mehanizmov izključitve, kontrole in nadzora.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski je v Pisateljevem dnevniku zapisal: »Da bi se prepričali o lastni zdravi pameti, ni treba, da svojega bližnjega zapremo v norišnico.« Foucault je želel napisati zgodovino tega drugega načina norosti – načina, v katerem se ljudje v imenu vsemogočnega razuma, ki zapira bližnjega, pogovarjajo med seboj in se prepoznavajo v neusmiljenem jeziku ne-norosti. V zgodovini je treba ponovno najti ničelno točko zgodovine norosti, kjer je le-ta izkušnja, ki še ni ločena razuma. »Treba je opisati to drugo vrsto norosti, ki s svojim rezom loči dve strani, ki sta poslej druga drugi zunanji, gluhi za vsakršen stik, kakor da bi bili druga za drugo mrtvi; razum in norost.« O norosti ne moremo govoriti drugače kot v razmerju do tiste druge oblike norosti, ki ljudem omogoča, da niso nori, torej v razmerju do razuma. Mesto razuma in norosti je postalo vprašljivo ter nejasno in zato vedno znova vabi k premisleku. Premisleku, v katerem se poraja izkušnja ene in druge norosti, ki je pustolovska, nevarna, razburljiva, veličastna – in v vsem tem pisanem vrtincu celo patetična.

Vsekakor so vse krize uma krive za to, kar svet imenuje kriza norosti. Dobro je, da ji prisluhnemo. In gledališče je tisto, ki osvobaja norost na način, da ji da možnost, da (ponovno) uprizori svoj zgovorni molk.

Nina Petek